Bolečina v gležnju je simptom, ki se pojavi na področju gležnja ali v okoliških strukturah, kot so vezi, tetive in kosti. Najpogosteje nastane po zvinu gležnja, zaradi preobremenitve ali vnetja tetiv, lahko pa je povezana tudi z degenerativnimi spremembami ali poškodbami. Običajno se kaže kot bolečina pri hoji, obremenjevanju ali premikanju stopala, pogosto pa jo spremljajo oteklina, občutek togosti ali nestabilnost.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije približno 15 % odraslih vsaj enkrat v življenju občuti bolečine v gležnju. Takšne težave lahko izrazito zmanjšajo kakovost življenja, omejijo vsakodnevne aktivnosti in poslabšajo sposobnost gibanja.
Do bolečin v gležnju pogosto pride med vsakodnevnimi ali športnimi dejavnostmi. V večini primerov so povezane s prenizko obremenilno kapaciteto gležnja, porušenim mišičnim ravnovesjem ali drugimi sekundarnimi posledicami.
Bolečina ne izzveni? Rezervirajte termin.
Možni vzroki za bolečine v gležnju
Bolečine v gležnju najpogosteje nastanejo zaradi poškodb vezi, preobremenitve tetiv ali težav znotraj samega sklepa. Pojavijo se lahko po akutni poškodbi ali postopno zaradi ponavljajočih se obremenitev, redkeje pa izvirajo iz poškodb kosti ali degenerativnih sprememb.
Zvin gležnja
Zvin gležnja je ena najpogostejših poškodb gležnja. Nastane zaradi akutne poškodbe, ponavljajočih se poškodb ali funkcionalne nestabilnosti.
Pri zvinu gležnja pride do poškodbe ligamenta v gležnju. Najpogosteje sta prizadeta anteriorni talofibularni ligament oziroma ATFL in calcaneofibularni ligament oziroma CFL. Tipični znaki zvina gležnja so ostra bolečina, občutljivost na dotik, oteklina, modrica in nezmožnost popolne obremenitve gležnja.
Stopnja zvina je odvisna od mehanizma poškodbe, položaja stopala v trenutku poškodbe, rotacijske sile, ki deluje na gleženj, in stabilizacijskih ligamentarnih struktur. Diagnostični pregled pri zvinu gležnja vključuje oceno mehanizma poškodbe, pregled morebitnih preteklih poškodb gležnja in oceno sposobnosti prenašanja obremenitve.
Bolečina na zunanji strani gležnja je pogosto povezana z zvinom ali preobremenitvijo vezi. Težave se lahko pojavijo tudi na notranji strani gležnja, kjer so mehka tkiva izpostavljena večjim mehanskim obremenitvam.
Sindrom nestabilnega gležnja
Sindrom nestabilnega gležnja se razvije, kadar se pacientu ponavljajo zvini gležnja, ki se niso ustrezno zacelili. Kronično nestabilnost gležnja delimo na funkcionalno in mehansko nestabilnost. Ključno je ugotoviti, za katero vrsto nestabilnosti gre, saj se fizioterapevtsko zdravljenje med njima razlikuje.
Pacienti s sindromom nestabilnega gležnja pogosto opisujejo bolečino in občutek nestabilnosti pri obremenitvah, dolgotrajni hoji ter nenadnih spremembah smeri. Pogosto sta prisotni tudi oteklina in omejen obseg gibljivosti.
Če sindrom nestabilnega gležnja ni ustrezno zdravljen, pacienti težje izvajajo vsakodnevne aktivnosti, kot so delo na vrtu ali športne dejavnosti, hoja po neravnem terenu pa lahko postane skoraj nemogoča.
Kronična nestabilnost gležnja lahko močno poslabša kakovost življenja, zato sta pravočasna diagnostika in fizioterapevtsko zdravljenje ključna za izboljšanje stanja.
Ahilarna tendinopatija
Ahilarna tendinopatija je preobremenitveno bolezensko stanje, ki nastane zaradi mikrotravmatskih poškodb tkiva, te pa vodijo v degenerativne spremembe.
Mehanizem nastanka poškodbe je povezan s ponavljajočimi se obremenitvami, športnimi aktivnostmi, nezadostno mišično močjo goleni, zmanjšano gibljivostjo gležnja, kolena in kolka, neustrezno obutvijo ter neprimerno vadbeno podlago.
Pacienti najpogosteje poročajo o bolečini, ki se poslabša ob obremenitvi, in o prisotni oteklini. Intenzivnost bolečine je praviloma sorazmerna s stopnjo obremenitve.
Tendinopatijo Ahilove tetive delimo na reaktivno fazo, fazo nezadostnega popravljanja tetive in degenerativno fazo. Glede na mesto nastanka jo razvrščamo na insercijsko tendinopatijo, ki prizadene narastišče mečne mišice, in tendinopatijo srednjega dela tetive.
Sodobno fizioterapevtsko zdravljenje lahko blažje reaktivne oblike Ahilarne tendinopatije odpravi v 10 do 15 tednih, kronične oblike pa zahtevajo daljši čas zdravljenja.
Kako poteka zdravljenje bolečine v gležnju?
Celostno fizioterapevtsko zdravljenje se začne z diagnostičnim pregledom in akutno fizioterapijo, nato pa se nadaljuje v postakutno kineziologijo in postkineziologijo.
Dolgoročno učinkovitost zdravljenja dosegamo z aktivno fizioterapijo, pri kateri so pacienti aktivno vključeni v proces zdravljenja. Glavni cilj rehabilitacije oziroma zdravljenja je odpraviti vzrok nastanka bolečin v gležnju, ne samo zmanjšati simptome.
Diagnostična terapija
Vsako uspešno fizioterapevtsko zdravljenje se začne z diagnostično terapijo, s katero pridobimo vpogled v funkcionalno stanje pacientovega telesa. Klinični pregled se začne z uvodnim pogovorom oziroma poglobljeno anamnezo, kjer opišete potek bolezni, trajanje bolečin v gležnju in svojo bolečino ocenite po VAS lestvici.
Naslednji del kliničnega pregleda sta inspekcija in palpacija. Pri tem se oceni občutljivost na dotik, morebiten senzorični izpad, prisotnost otekline, vidna atrofija mišic oziroma izguba mišične mase ter temperatura in barva kože.
Opravijo se meritve gibljivosti in artrokinematike, s katerimi se ocenita pasivna in aktivna gibljivost, ter meritve mišične moči, ki pokažejo stopnjo mišičnega deficita in odstopanja od normativov. Oceni se tudi biomehanika hoje, s čimer ugotovimo, ali se je zaradi kompenzacijskega gibanja spremenil vzorec hoje, ki ga telo samodejno prevzame, ker se želi izogniti bolečini.
Pri kronični nestabilnosti gležnja se oceni tudi laksnost ligamentov, anatomska oblika stopala, morebitna prisotnost ploskega stopala in proprioceptivne sposobnosti gležnja. Izvedejo se funkcionalni testi, ki ciljano preverjajo specifične strukture v gležnju, ki bi lahko povzročale bolečino.
Za dodatno potrditev diagnoze, na primer pri ahilarni tendinopatiji, se pogosto opravijo diagnostična slikanja, kot sta ultrazvočna preiskava in magnetnoresonančno slikanje, ki omogočata natančnejšo opredelitev stanja.
Akutna fizioterapija
Strokovnjaki fizioterapije v začetni fazi izvajajo kontrolo simptomov, kar pomeni, da zmanjšujejo bolečine v gležnju, vnetje in oteklino ter izboljšujejo obseg gibljivosti in mišično moč.
Pri delu uporabljajo sklepno mobilizacijo in miofascialno sproščanje. Te metode zmanjšujejo mišično napetost, izboljšujejo gibljivost in blažijo bolečino.
Manualna terapija se izvaja v kombinaciji z instrumentalno fizioterapijo. Z najsodobnejšimi napravami spodbujamo hitrejše celjenje tkiva, izboljšujemo celični metabolizem in aktiviramo naravne procese samobnavljanja v telesu.
- Globinski udarni valovi se izvajajo pri ahilarni tendinopatiji.
- TECAR Wintecare terapija se izvaja v predelu gležnja in anteriornega tibiofibularnega ligamenta pri zvinu gležnja.
- Visokoenergijski Summus laser se izvaja na anteriornem tibiofibularnem ligamentu pri zvinu gležnja.
- Visokotonska elektrostimulacija HiTop se uporablja za zmanjšanje bolečine.
Specialna fizioterapevtska vadba se pri zvinu gležnja izvaja za:
- izboljšanje aktivne gibljivosti gležnja,
- krepitev muskulature invertorjev, ki obračajo stopalo navznoter, in evertorjev, ki obračajo stopalo navzven,
- krepitev dorzalnih fleksorjev, ki prste potegnejo proti telesu, in plantarnih fleksorjev, ki prste potisnejo proti tlom,
- izboljšanje proprioceptivnih sposobnosti gležnja.
Zdravljenje Ahilarne tendinopatije vključuje specialno fizioterapevtsko vadbo, pri kateri se izvaja vadba plantarnih fleksorjev gležnja v ekscentričnem režimu ali po načinu »heavy slow resistance«, kar pomeni počasnejši, vendar težji upor.
Postakutna kineziologija
Po akutnem fizioterapevtskem zdravljenju vas prevzamejo strokovnjaki kineziologije, ki vas vodijo do odlične telesne pripravljenosti.
Specialna kineziološka vadba po zdravljenju bolečin v gležnju se osredotoča na krepitev invertorjev in evertorjev gležnja v izotoničnem režimu ter plantarnih in dorzalnih fleksorjev gležnja. Doseči je treba popolno simetrijo in normative mišične moči golenskih mišic ter izboljšati proprioceptivne sposobnosti gležnja.
Poškodovani predel se progresivno vključuje v motorično zahtevnejšo vadbo, kamor se postopoma dodajajo kompleksnejše vaje za krepitev spodnjih udov. Pred zaključkom zdravljenja se izvede biomehanska analiza hoje in teka ter testna baterija za gleženj in stopalo, ki prikaže vaše gibalne sposobnosti.
Postkineziologija
Postkineziološki program je sestavljen iz krepitvene vadbe, ki aktivno preprečuje ponoven pojav bolečin v gležnju in zmanjšuje možnost nastanka novih težav.
Ker verjamemo v celostno zdravljenje, vas vodimo od bolečin v gležnju do svobodnega gibanja brez bolečin ter vašemu gležnju povrnemo polno moč, gibalno funkcijo in odpornost.
V večini primerov bolečin v gležnju je učinkovito konzervativno zdravljenje, ki vključuje začasno razbremenitev in postopno obremenjevanje.
Pogosta vprašanja
Kako razlikujem blag zvin od resnejše poškodbe vezi?
Blag zvin običajno povzroči manjšo oteklino in bolečino, pri čemer je previdna hoja še mogoča. Resnejša poškodba, kot je delna ali popolna raztrganina vezi, pa povzroči takojšnje izrazito otekanje, podplutbo in nezmožnost obremenitve noge.
Zakaj je gleženj po prvem zvinu bolj dovzeten za ponovne poškodbe?
Pri zvinu se ne poškodujejo samo vezi, temveč pride tudi do motnje proprioceptivne zaznave. Če te težave ne obravnavamo pravilno, telo slabše zaznava položaj sklepa v prostoru, kar vodi v kronično nestabilnost.
Ali lahko bolečina v gležnju izvira iz nepravilne oblike stopala?
Da, bolečina je lahko posledica anatomskih posebnosti. Ploska stopala ali izrazito visok stopalni lok spremenijo biomehaniko celotnega spodnjega uda. Nepravilen prenos teže povzroči prekomerne strižne sile na notranji ali zunanji gleženj, kar pogosto vodi v kronične bolečine.
Kako dolgo traja rehabilitacija po zlomu gležnja?
Rehabilitacija po zlomu običajno traja od 3 do 6 mesecev. Po odstranitvi mavca ali po operaciji je gleženj pogosto tog, mišice pa so atrofirane. Ključno je postopno in nadzorovano stopnjevanje obremenitev pod vodstvom strokovnjaka, saj se tako povrneta polna gibljivost in moč brez tveganja za ponovno poškodbo ali kronične težave z otekanjem.
Kdaj je pri bolečem gležnju opornica koristna in kdaj škodljiva?
Opornica je koristna v akutni fazi takoj po poškodbi, saj ščiti vezi pred dodatnimi nategi. Dolgotrajna uporaba opornice pa zmanjšuje aktivacijo mišic, kar lahko vodi v kronično nestabilnost.
Rezervirajte termin
Viri in literatura
Al-Mohrej OA, Al-Kenani NS. Chronic ankle instability: Current perspectives. Avicenna J Med. 2016 Oct-Dec;6(4):103-108. doi: 10.4103/2231-0770.191446. PMID: 27843798; PMCID: PMC5054646.
Malliaras P. (2022). Physiotherapy management of Achilles tendinopathy. Journal of physiotherapy, 68(4), 221–237. https://doi.org/10.1016/j.jphys.2022.09.010
Melanson SW, Shuman VL. Acute Ankle Sprain. [Updated 2022 May 29]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK459212/
Tran, K., & McCormack, S. (2020). Exercise for the Treatment of Ankle Sprain: A Review of Clinical Effectiveness and Guidelines. Canadian Agency for Drugs and Technologies in Health
von Rickenbach, Kristian J. MD, MS 1,2; Borgstrom, Haylee MD 1,2,3; Tenforde, Adam MD 1,2; Borg-Stein, Joanne MD 1,2; McInnis, Kelly C. DO 1,2,3. Achilles Tendinopathy: Evaluation, Rehabilitation, and Prevention. Current Sports Medicine Reports 20(6):p 327-334, June 2021. | DOI: 10.1249/JSR.0000000000000855
Cleveland Clinic. (2024). Ankle pain. https://my.clevelandclinic.org/health/symptoms/15295-ankle-pain
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Kot strokovnjak, specializiran za rehabilitacijo mišično-skeletnih patologij, svoje delo utemeljuje na večletnih kliničnih izkušnjah pri obravnavi kroničnih bolečin, športnih poškodb in kompleksnih ortopedskih stanj.
V strokovnih prispevkih sintetizira klinično znanje z najnovejšimi dognanji aktualne znanstvene literature in jih umešča v okvir sodobnih kliničnih smernic, predstavljenih na razumljiv in uporaben način.
Skozi analitično prizmo patofiziologije poškodb predstavlja sodobne terapevtske strategije, s čimer postavlja standard za strokovno utemeljeno obveščanje javnosti o dokazano učinkovitih pristopih rehabilitacije poškodb.
