Bolečina v hrbtu je pogost simptom, ki se pojavi v predelu hrbtenice ali v obhrbteničnih mišicah in vezeh. Največkrat nastane zaradi mišične napetosti, neustrezne telesne drže, preobremenitev ali degenerativnih sprememb hrbtenice. Kaže se kot lokalna ali širše razpršena bolečina, togost in omejena gibljivost, pogosto pa se poslabša pri sedenju, dvigovanju bremen ali dolgotrajnem vztrajanju v statičnih položajih.
Obstaja več oblik bolečin v hrbtu, še več pa je možnih vzrokov za njihov razvoj. Izvor bolečine je lahko v mišični šibkosti in nesorazmerjih v telesu, lahko pa je povezan tudi s pomanjkanjem telesne aktivnosti, anksioznostjo, stresom ali depresijo. V nekaterih primerih so prisotne tudi prirojene nepravilnosti hrbtenice, ki lahko v kombinaciji z naštetimi dejavniki povzročijo različne bolečinske simptome.
K odpravljanju bolečin v hrbtu je treba pristopiti resno in sistematično. V nasprotnem primeru se lahko razvijejo trajne degenerativne spremembe hrbtenice, ki jih pozneje ni več mogoče učinkovito rehabilitirati samo z ustrezno vadbo.
Bolečina ne izzveni? Rezervirajte termin.
Če bolečina traja več kot nekaj tednov ali se stopnjuje, se ne zanašajte samo na splet. Rezervirajte termin pri fizioterapevtu in pridobite oceno svojega stanja.
Anatomija hrbtenice
Hrbtenica je anatomska struktura, ki omogoča pokončno držo in daje trupu osnovno obliko. Sestavljena je iz 33 vretenc, med katerimi so medvretenčne ploščice oziroma diski. Vsako vretence ima trnast odrastek, dva prečna odrastka in odprtino za hrbtenični kanal, skozi katerega poteka hrbtenjača.
Prečni odrastki posameznih vretenc se povezujejo prek fasetnih sklepov. Medvretenčne ploščice so sestavljene iz fibroznega obroča in pulpoznega jedra, zaradi sposobnosti blaženja sil pa predstavljajo enega ključnih zaščitnih mehanizmov hrbtenice in hrbtenjače.
Za stabilnost hrbtenice sta, podobno kot pri večini sklepov, odgovorna pasivni stabilizacijski sistem, ki ga tvorijo vezi, in aktivni stabilizacijski sistem, pri katerem stabilnost zagotavljajo mišice.
Hrbtenica je ustvarjena za gibanje. Zmožna je prenesti velike nenadne obremenitve, saj jo varujeta omenjena stabilizacijska sistema, medvretenčni diski pa učinkovito blažijo vertikalne sile. Večjo težavo predstavljajo dolgotrajne statične obremenitve v prisilnih držah, sedeče aktivnosti in strižne sile.
Mišični sistem hrbtenice
Hrbtenico obdaja več plasti globokih mišic, ki stabilizirajo gibanje posameznih vretenc, ter večje mišice, ki izvajajo izteg, upogib in rotacijo hrbtenice.
Povrhnjo plast hrbtnega mišičja sestavljajo večje mišične skupine, kot so erector spinae, rectus abdominis in external obliques. Njihova glavna naloga je izvajanje gibanja. Pod njimi leži globoka plast mišic, namenjena stabilizaciji hrbtenice, kamor spadajo multifidus, transversus abdominis, quadratus lumborum in druge mišice.
Kot eden najpomembnejših stabilizatorjev hrbtenice deluje mišica multifidus, ki poteka globoko ob hrbtenici. Na trebušni strani ji pri stabilizaciji pomembno pomagata prečna trebušna mišica oziroma transversus abdominis in mišice medeničnega dna.
Vse tri skupine mišic se med gibanjem hrbtenice aktivirajo hkrati, na primer pri rotaciji, enostranskem upogibu in iztegu. Tako zagotavljajo optimalen položaj hrbtenice in jo varujejo pred poškodbami.
Vrste bolečin v hrbtu
Bolečine v hrbtu lahko razdelimo v dve večji skupini: nespecifične bolečine v hrbtu, pri katerih vzrok ni jasno opredeljen, in specifične bolečine v hrbtu, ki so povezane z določenimi strukturnimi spremembami ali bolezenskimi stanji.
Nespecifična bolečina v hrbtu
Nespecifične bolečine v hrbtu predstavljajo približno 85 % vseh bolečin v tem predelu. Pri tej obliki bolečine vzroka ne moremo povezati s prepoznavnim stanjem, ki bi ga zanesljivo potrdili z diagnostičnimi preiskavami.
Slikovne preiskave, kot sta rentgensko slikanje in magnetna resonanca, so v takšnih primerih pogosto povsem normalne oziroma ne pokažejo spremembe, ki bi jo lahko neposredno povezali z bolečino in drugimi simptomi.
Bolečina je praviloma prisotna večji del časa, vendar se njena intenzivnost precej spreminja. Glede na trajanje jo običajno razvrstimo na akutno bolečino, ki traja manj kot 6 tednov, subakutno bolečino, ki traja od 6 tednov do 3 mesece, in kronično bolečino, ki traja več kot 3 mesece.
Specifična bolečina v hrbtu
Specifičnih bolečin v hrbtu je približno 15 %. Mednje v splošnem uvrščamo pet skupin vzrokov: zlome, anatomske degenerativne spremembe, maligna stanja, infekcije in nevrološka stanja.
Gre za stanja, ki jih je mogoče natančneje opredeliti z diagnostičnimi postopki. V kategorijo specifičnih bolečin v hrbtenici spadajo diskus hernija, obraba fasetnih sklepov hrbtenice, artritis, spondiloza, stenoza, osteoporoza, tumorji, vnetja in številna druga stanja.
Obstaja veliko različnih vrst bolečin v hrbtu, vendar jakost bolečine redko neposredno pomeni tudi stopnjo ogroženosti. Med težje in tvegane oblike bolečin v hrbtu, pri katerih je lahko potrebna operacija hrbtenice, predvsem pa je nujno hitro začeti rehabilitacijo, spadajo večinoma specifična stanja, predstavljena v nadaljevanju.
Pri nekaterih bolnikih se lahko razvije kronična bolečina, ki traja več mesecev in zahteva celostno rehabilitacijsko obravnavo. Hernija diska je primer specifičnega vzroka, ki lahko povzroči bolečino s širjenjem iz hrbta proti spodnjim okončinam.
Dejavniki tveganja
Med pogoste vzroke za razvoj bolečin v hrbtu spadajo sedeč življenjski slog, dolgotrajno dvigovanje težkih bremen, pogosto skakanje in dolgotrajne statične obremenitve, kadar telo nanje ni ustrezno pripravljeno.
Bolečine v hrbtu so neposredno povezane s kakovostjo mišičnega sistema glede na zahteve delovnega mesta, športa ali vsakodnevnih aktivnosti. Zanimivo je, da hrbet najpogosteje boli prav zaradi pomanjkanja gibanja.
Na razvoj bolečin v hrbtenici vplivajo tudi številni drugi dejavniki, ki ob slabši telesni pripravljenosti še dodatno povečajo dovzetnost za bolečino. Mednje spadajo anksioznost, depresija, nespečnost in stres na delovnem mestu.
Posledično slaba telesna drža in nekakovostni gibalni vzorci vodijo v vztrajanje v nenormalnih kompenzacijskih položajih telesa. Laično lahko to opišemo kot začaran krog, ki vedno hitreje krepi bolečinske simptome in slabša telesno motoriko.
Med dokazane dejavnike za pojav bolečin v hrbtenici sodijo:
- zmanjšana moč mišic trupa,
- manjši prečni presek mišic trupa in s tem manjša mišična masa mišic trupa,
- slaba, predvsem pa zapoznela aktivacija globokih mišic trupa,
- slaba aktivacija in šibka moč mišice gluteus maximus, kar vpliva tudi na spremembe v hoji.
Kombinacija več dejavnikov za nastanek bolečin v hrbtu prispeva k nestabilnosti hrbtenice, pri kateri nastajajo neobičajno veliki premiki med vretenci. Pri preprečevanju poslabšanja težav ima pomembno vlogo pravilna tehnika dvigovanja bremen, saj nepravilno dvigovanje bistveno poveča obremenitev ledvene hrbtenice.
Najpogostejši vzroki bolečine v hrbtenici
Bolečine v hrbtu so eden najpogostejših razlogov za obisk zdravnika. Izvirajo lahko iz mišic, sklepov, medvretenčnih ploščic ali živcev. Najpogosteje nastanejo zaradi mehanskih preobremenitev ali degenerativnih sprememb, lahko pa vključujejo tudi utesnitev živcev ali zoženje hrbteničnega kanala. Natančna opredelitev vzroka je ključna za učinkovito zdravljenje in preprečevanje ponovitev.
Diskus hernija
Hernija diska je pogosto in boleče stanje, ki se v simptomatski obliki pojavi pri približno 4–5 % ljudi. Simptomatska hernija se najpogosteje pojavlja pri odraslih med 30. in 50. letom starosti.
Najpogosteje se izrazi kot bolečina v križu, saj je hernija najpogostejša v ledvenem delu hrbtenice. Simptomi pogosto vključujejo tudi sevanje bolečine navzdol po nogi.
Hernija medvretenčnega diska nastane zaradi kombinacije neustreznih, dolgotrajnih in ponavljajočih se obremenitev hrbtenice ter slabše mišične funkcije. Takšen mehanizem povzroči znižanje višine diska, ta pa se lahko izboči proti hrbteničnemu kanalu in pritisne na lokalne živčne korenine. Posledica je sevajoča bolečina.
Spinalna stenoza
Spinalna stenoza je v osnovi degenerativna sprememba hrbteničnega kanala, pri kateri pride do njegovega zoženja. Zožitev mehansko utesni živce in hrbtenjačo, kar povzroča močno bolečino, lahko pa se kaže tudi kot poslabšanje funkcije rok in/ali nog.
Najpogostejša je spinalna stenoza ledvenega dela hrbtenice, ki je pogosto tesno povezana s hernijo diska. Kot simptom se izraža z bolečino v hrbtenici, ki seva navzdol po nogi, saj je utesnjen ishiadični živec. Simptomatika je lahko enostranska ali obojestranska.
Spondiloza
Spondiloza pomeni degenerativne spremembe hrbtenice, predvsem na ravni vretenc in medvretenčnih ploščic. Običajno je povezana z naravnim procesom staranja, lahko pa povzroča različne simptome. Spondilozo imenujemo tudi artroza hrbtenice.
Bolečine v hrbtenici pri spondilozi so pogosto posledica vnetja, draženja živcev ali mehanskih pritiskov na živčne korenine. Običajno se pojavljajo v spodnjem delu hrbta, lahko pa se razširijo tudi v druge dele hrbtenice.
Spondiloza lahko povzroči togost hrbtenice, omejeno gibljivost, mišično oslabelost ter občutek mravljinčenja ali odrevenelosti v okončinah.
Obraba fasetnih sklepov in artritis
Fasetni sklepi so sklepi med prečnimi odrastki vretenc. Vsako vretence ima štiri fasetne sklepe, dva zgoraj in dva spodaj. Na fasetne sklepe se pripenjajo mišice multifidus, ki hrbtenici zagotavljajo lateralno stabilnost.
Na površinah fasetnih sklepov je sklepni hrustanec. Skozi fasetne sklepe potekajo tudi živci, v njih pa je veliko proprioceptorjev, zato imajo pomembno proprioceptivno funkcijo in prispevajo k zaznavanju položaja telesa v prostoru.
Pri neustrezni drži, slabši mehaniki gibanja in šibkosti mišice multifidus v fasetnih sklepih nastajajo obraba hrustanca in degenerativne spremembe sklepnih površin. Obraba fasetnih sklepov in posledični osteoartritis sta dolgoročni posledici neustrezne stabilizacije trupa in neprimernega, večinoma sedečega življenjskega sloga.
Spondiloartritisi
Spondiloartritisi so skupina kroničnih revmatskih bolezni, ki vplivajo na sklepe in vezivno tkivo, pogosto pa so povezani tudi z bolečinami v hrbtenici. Med najpogostejše oblike spondiloartritisov spadajo ankilozirajoči spondilitis, psoriatični artritis, reaktivni artritis in juvenilni idiopatski artritis.
Bolečine pri spondiloartritisih se običajno pojavljajo v spodnjem delu hrbta, zadnjici in križu, lahko pa segajo tudi v vratni del hrbtenice. Tipično se stopnjujejo postopno, posebej v obdobjih poslabšanja bolezni.
Nekatera bolečinska stanja v hrbtu so med seboj izrazito vzročno-posledično povezana, predvsem v povezavi mišičnega in živčnega sistema. Tak primer je povezava med hernijo medvretenčne ploščice, spinalno stenozo in sindromom kavde ekvine ali išiasom.
Kako poteka zdravljenje bolečine v hrbtu?
Zdravljenja akutnih ali kroničnih bolečin v hrbtu se je treba lotiti sistematično, pod vodstvom strokovno usposobljene ekipe fizioterapevtov in kineziologov. Dokazano učinkovito sredstvo pri zdravljenju bolečin v hrbtu je vadba s poudarkom na moči v kombinaciji s terapijami za zmanjšanje bolečine.
Diagnostična terapija
Diagnostični pristop je ključna faza celostnega zdravljenja bolečine v hrbtenici. Postopek se začne z natančnim diagnostičnim pregledom, katerega namen je pridobiti informacije o fizičnem stanju telesa, vzrokih bolečin v ledvenem predelu in prisotnih simptomih.
Uvodni pogovor s fizioterapevtom vključuje zgodovino bolezni, trajanje težav, oceno bolečine po VAS lestvici in morebitne pridružene bolezni. Fizični pregled se začne z inspekcijo in palpacijo ledvene hrbtenice, kjer se preverijo morebitna atrofija mišic, vnetje, oteklina, barva, potnost in temperatura kože.
Del postopka so tudi meritve gibljivosti, artrokinematike in mišične moči, s katerimi se natančno opredelijo odstopanja od normativov. Dodatno se izvedejo specialni ortopedski in nevrološki testi, usmerjeni v testiranje posameznih anatomskih struktur. Vse te informacije omogočijo celovito razumevanje pacientovega stanja, kar je ključno za oblikovanje prilagojenega terapevtskega načrta in programa zdravljenja bolečin v križu.
Akutna fizioterapija
Akutna faza obravnave bolečine v hrbtenici je usmerjena v zmanjšanje bolečine in vnetja ter v izboljšanje gibljivosti in mišične moči. Fizioterapevti uporabljajo različne metode in terapije, med drugim manualno terapijo, sklepno mobilizacijo, trigger-point terapijo in sproščanje napetosti v mišicah okoli hrbtenice in zadnjice.
Napredne naprave, kot so diamagnetna terapija PERISO, TECAR Wintecare terapija, visokoenergijski laser Summus in elektrostimulacija HiTop, se učinkovito uporabljajo za pospeševanje celjenja tkiv, izboljšanje krvnega obtoka in zmanjšanje bolečine.
Pri obravnavi bolečin v križu je ključno okrepiti, stabilizirati in povečati obremenilno sposobnost hrbtenice. To dosežemo s specializirano terapevtsko vadbo, ki najprej aktivira mišice okoli hrbtenice, nato pa se osredotoči na krepitev globokih stabilizatorjev celotnega hrbta. Nadaljnja vadba vključuje upogibne in iztezne gibalne vzorce v nebolečih položajih, s čimer se hrbtenica postopno prilagodi obremenitvam pri upogibanju in iztegovanju.
Samopomoč pri bolečinah v križu vključuje pravilno obremenjevanje hrbtenice v vsakdanjem življenju. Fizioterapevti med zdravljenjem podajo nasvete o pravilnih gibalnih vzorcih in ergonomskih prilagoditvah aktivnosti, s katerimi se zmanjša tveganje za nadaljnje težave.
Postakutna kineziologija
Kineziološki del rehabilitacije mora biti progresivno vključen in zasnovan predvsem na vadbi moči. Za ustrezno stabilizacijo trupa in zmanjšanje bolečin v hrbtu med gibanjem je potrebna primerna mišična togost. Mišična togost je znanstveno dokazano nujna za stabilnost celotne hrbtenice in učinkovit prenos sil med gibanjem.
Kineziologi izvajajo vaje za krepitev globokih in povrhnjih mišic hrbta ter trebušne stene v več vadbenih režimih. Mišice morajo biti sposobne prenašati dovolj velike sile, odvisno od vašega življenjskega sloga, hkrati pa morajo biti dovolj vzdržljive. Tudi sedenje zahteva razvito vzdržljivost v moči. Zato jih je treba krepiti v statičnih oziroma izometričnih položajih ter v dinamičnih in poldinamičnih položajih oziroma med različnimi gibi.
Priporočamo tudi vadbo za gibljivost, predvsem kadar je treba izboljšati telesno držo in odpraviti slabšo gibljivost rizičnih sklepov, ter vadbo ravnotežja in aerobno vadbo. Z aerobno vadbo lahko vplivamo tudi na psihosocialne dejavnike bolečine, kot so anksioznost, stres in žalost.
Preventivna kinezioterapija
Celostna rehabilitacija bolečin v hrbtu in hrbtenici traja približno od 3 do 6 mesecev. Po zaključeni rehabilitaciji pacientom priporočamo dolgoročno ohranjanje dobre telesne pripravljenosti z individualno vadbo.
Specialna individualna vadba je dokazano najboljši način za rehabilitacijo bolečin v hrbtu, priporočljiva pa je tudi podpora s terapijami, edukacija pacienta in prilagoditev delovnih aktivnosti.
Pogosta vprašanja
Kako dolgo običajno traja akutna bolečina v hrbtenici?
Kadar so bolečine v hrbtu povezane z nategom ali mišično napetostjo, lahko trajajo od nekaj dni do nekaj tednov. S počitkom in ustrezno skrbjo zase se številne težave s hrbtom umirijo, saj se vneta tkiva pogosto hitro zacelijo. Kar 80 % oseb z akutnimi bolečinami v hrbtu se počuti bolje že v šestih tednih.
Ali slaba drža povzroča bolečine v hrbtenici?
Da, slaba telesna drža, kot sta sključeno sedenje ali dolgotrajno sklanjanje nad elektronsko napravo, dodatno obremenjuje hrbtenico in mehka tkiva, ki jo podpirajo.
Ali je hoja dobra za bolečine v hrbtu?
Hoja je lahko zelo koristna pri obvladovanju bolečin v hrbtenici. Aktivnost mišic izboljša prekrvavitev tkiv, kar lahko podpira naravne protibolečinske procese. Hoja pomaga tudi pri gradnji in ohranjanju mišic ter pozitivno vpliva na razpoloženje.
Rezervirajte termin
Bolečina v hrbtu vztraja? Izpolnite obrazec in v enem delovnem dnevu vas pokličemo za dogovor o terminu.
Viri in literatura
Bae, C. R., Jin, Y., Yoon, B. C., … in Lee, S. H. (2018). Effects of assisted sit-up exercise compared to core stabilization exercise on patients with non-specific low back pain: A randomized controlled trial. Journal of Back and Musculoskeletal Rehabilitation, 31(5): 871-880.
Balagué, F., Mannion, A. F., Pellisé, F. in Cedraschi, C. (2012) Non-specific low back pain. Lancet, 379(9814): 482-491.
Bayramoglu, M., Akman, M. N., Kilinc, S., … in Ozker, R. (2001). Isokinetic measurements of trunk muscle strength in women with chronic low-back pain. American Journal of Physical Medicine & Rehabilitation; 80(9): 650-655.
Court, C., Mansour, E. in Bouthors, C. (2017). Thoracic disc herniation: surgical treatment. Orthopaedics and Traumatology: Surgery and Research, 104:531-540.
Deyo, R. A. in Weinstein J. N. (2001). Low back pain. The New England journal of medicine, 344(5): 363-370.
Hobbs, A. J., Adams, R. D. in Shirley, D. (2010) Comparison of lumbar proprioception as measured in unrestrained standing in individuals with disc replacement, with low back pain and without low back pain. Journal of Orthopaedoc & Sports Therapy; 40(7): 439-446.
Lee, S. W., Chan, C. K., Lam, T. S., … in Chan, S. T. (2006). Relationship between low back pain and lumbar multifidus size at different postures. Spine, 31(19): 2258-2262.
Myers, T. W. (2009). The Spiral line. V Anatomy Trains: Myofascial Meridians for Manual and Movement Therapists (171-178). London, Združeno kraljestvo: Elsevier.
Premkumar, A., Godfrey, W., Gottschalk, M. B., in Boden, S. D. (2018). Red Flags for Low Back Pain Are Not Always Really Red: A Prospective Evaluation of the Clinical Utility of Commonly Used Screening Questions for Low Back Pain. The Journal of bone and joint surgery. American volume, 100(5), 368–374.
Refshauge, K. M., in Maher, C. G. (2006). Low back pain investigations and prognosis: a review. British journal of sports medicine, 40(6): 494–498.
Mayo Clinic. (2024). Back pain. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/back-pain/symptoms-causes/syc-20369906
